asd

Kraški solisti - Ustanove sreče (ZKP RŠ, 2009)

Kraški solisti tukajzaj!

Musica Slovenica

Ena lepa plata! Prelepa!

Darijan Božič
Requiem spominu umorjenega vojaka - mojega očeta
Komorni zbor in komorni ansambel RTV Ljubljana; Dirigent Darijan Božič; recitatorji: Majda Potokar, Angelca Hlebce, Polde bibič, Danilo Benedičič in Janez Hočevar.

Med novotarijami, ki prodirajo v naše glasbeno življenje, je vsekakor najbolj pičlo zastopana "tape music" - glasba, ki je komponirana za predvajanje s traku. Mimo priložnostnih stvaritev nekaterih avtorjev mlajše generacije se je ta tehnična novost najgloblje vrezala predvsem v dela skladatelja Darijana Božiča (1933) - avtorja, ki je že v svojih prvencih kazal izrazito dovzetnost za nove sveže prijeme in vplive. Po jazzovsko obarvanih zgodnjih delih je Božič posegel po možnostih, ki jih nudi vsakdan tehnično popolnejša snemalna tehnika tonskih studijev, in zasnoval večino svojih najnovejših del tako, da je končna realizacija ali živa koncertna izvedba odvisna od vnaprej posnetega magnetofonskega traku. Vrsta del od Treh dnevov Ane Frank, Polineikesa, Protest songa, Krikov (ki jih je American brass quintet posnel naploščo Desto Records), Jaga in opere Ares-Eros nas vodi do Requiema (1969) - zvočnega collaga - sestavljenega iz kakih 100 elementov zbora, instrumentalnih zvokov, šumov iz narave in glasov recitatorjev. Božičev Requiem je izrazito angažirana, programska glasba, ki v prosto preoblikovani pesnitvi Roberta Roždestvenega protestira zoper nasilje in nesmiselno uničevanje. Slavljenje junaških dejanj in padlih herojev s pretiravanjem postane samo sebi namen: slava nasilja vpliva na nove generacije, ki navdušeno pričenjajo vojne. Vsebinsko sledimo stavkom, ki se naslanjajo na arhitekturo klasičnega requiema: Gloria mortis (slava smrti), Decus Irae (kras jeze), Agon hominis (krč človekov), Sanctitas mortuorum (svetost mrtvih), Benedice (z lepimi besedami) in Credar (ne bodo mi verjeli).
Delo je bilo posneto v studijih RTV Ljubljana s tonskim mojstrom Sergejem Dolencem, ki je leta 1969 prejel nagrado Jugoslovanske radiotelevizije za zvočno realizacijo, leto kasneje pa so prisodili nagrado za umetniški dosežek tudi skladatelju.

Ivo Petrić

Pavel Šivic
Sosredja za simfonični orkester in recitatorja na besedila pesnikov Edvarda Kocbeka, Jožeta Udoviča in Daneta Zajca
Simfonični orkester RTV Ljubljana; dirigent Samo Hubad; recitator Eva Novšak-Houška.

Ciklus "Sosredja" je Pavel Šivic uglasbil januarja in februarja 1967 in sicer po naročilu Društva slovenskih skladateljev. Delo, posvečeno Samu Hubadu in prvič izvajano v maju 1967, je eno od najreprenzetativnejših iz skladateljevega ustvarjalnega razdobja po 1960. letu, tistega, za katero je značilno, da se je v njem po 20 letih ponovno odločno usmeril h kompozicijskim sredstvom nove glasbe. Besedila šestih odstavkov, na katere se členi ciklus "Sosredja", so: "Tedaj je zasvetil zeleni kres..." (E. Kocbek), "V ta svet si rojen..." (J. Udovič), "Kadar se železna vrata na trgu vetrov zaloputnejo..." (J. Udovič), "Ni smrti..." (D. Zajc), "Gosta tema dogorelih sveč..." (Litanije) (E. Kocbek) in "Roka mi je začela postajati urna..." (E. Kocbek) s sklepom: "... in še vedno nisem napisal pesmi."
Med kompozicijskimi sredstvi velja najprej opozoriti na dosledno rabo "govornega petja" (Sprechgesang) v oblikovanju recitatorjevega deleža - morda prvič v slovenski glasbeni literaturi. To tehniko je razvil in prvič uporabil Arnold Schonberg v cilku "Pierrot lunaire" (1912), pri nas pa jo sporadično uporablja npr. že Marij Kogoj v operi "Črne maske" (1929). Besedilo je v dimenzijah ritma in melodije izkomponirano, ker pa ni peto, marveč govorjeno, sledi govorec ritmu in melodiji samo v glavnih obrisih, vnaša pa v besedilo vendar več glasbenih prvin, kakor bi jih mogel v melodramatični recitaciji.
Šivic sledi do neke mere tudi načelom schonbergovskega dvanajsttonskega in vrstnega komponiranja, kakor kažeta njegova prednostna raba napetih intervalov in okoliščina, da rad gradi melodične in harmonske sklope z izseki iz 12-tonskih vrst, vendar se že v obsegu ene same vrste izogiba konstruktivistične doslednosti. Z druge strani pa se močno opira na zvočno barvne vrednosti zvočnega gradiva in doseza prav z njimi na glasbeni ravni enako enotno ubranost , kakršna vlada tudi v izbranih tekstnih predlogah. Naslov skladbe pojasnjuje avtor sam tako: Pri iskanju primernega besedila iz slovenske sodobne lirike sem našel pri mnogih pesnikih presenetljiva razmišljanja o smislu življenja, o usodnosti našega nehanja in vrednosti našega dejanja. Ker imajo (izbrani) verzi isto miselno središče, sem skladbo krstil "Sosredja".

Rafael Aljec

Dva linka: A & B stran

Branka Parlić plays P. Glass at MFF 2010 (Bootleg)

Branka Parlić na Motovunskem filmskem festivalu 28.7.2010 ob "spremljavi" zvoka iz nekega ravno takrat predvajanega filma (ki se je projiciral na odprtem 30 m stran na prizorišču imenovanem Barbakan) ter ob spremljavi vetra, ki je butal v desni mikrofon diktafona, preigrava izbrana klavirska dela Philipa Glassa: Metamorphosis I-V; Mad Rush; Wichita Sutra Vortex; Opening; The Hours.

Prenesi

Motovun Film Festival 2010 - Intervju s Karpom Godino

Za vas smo bili posneli nedavno intervju s Karpom Godino, našim filmskim carjem carjev. Na spodnjem linku si lahko stankate intervju ter prisluhnete kaj ima Krap-O za povedat lepga. In nekaj lepih stvari ima.

Link do intervjuja!

Je pa naposled nek drug car carjev (enigmaforce1971) po delih uploadal prvi film pri katerem je K. G. sodeloval in taisti film je dobil medveda srebrnega - Rani radovi (1969) in taisti film je bil s strani cenzure jugoslovanske taistega leta tudi prepovedan.

Linčič! Preostale verjamem, da boste našli sami.

Tu pa je seveda tudi kratki film, katerega si morate ogledati - desetminutni Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk iz naslednjega 1970. leta.

Ansambl za drugu novu muziku

Ensemble for different new music

Side -A-
Robert Moran -
Spin Again (10:24)
The Last Station of the Albatros (9:20)

Side -B-
Vladimir Tošić -
Fuzija/Fusion (15:52)
Milimir Drašković -
1-12 (8:41)

Olgica Antić, Ljubomir Dimitrijević, Milimir Drašković, Nenad Jelić, Nada Kolundžija, Anđelka Marjanović, Lazarov Miodrag Pashu, Borivoje Pavićević, paul Pignon, Tatjana Šurev, Vladimir Tošić, Moris Vit.


Get it here.

O. Ž.

Moje barke

Moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane,
moje barke plavajo v brezbrežnost …

Ah, vi cilji, moji zlati cilji,
kak bleščite v daljni se samoti!
K vam ne vodi cesta uglajena,
k vam ne hodi romarjev krdelo –
vi ste daleč proč od tega ljudstva.
Le po megli tavajoče duše
v hipih svetih so vas zaslutile,
v hipih svetih, ko skrivnosti večne
v bajnem svitu se odpró očesu …

Ah, vi cilji, moji zlati cilji,
kak bleščite v daljni se krasoti!

Sezidáli gotsko katedralo,
pod oboke mrzel mrak zaprli
pa prižgali lučko so bolehno –
večna luč jo zovejo kristjani.
V polumraku sanjajoča bitja
drgetajo, plašno zroč krog sebe,
da ne ugasne večna luč nad njimi,
da ne zgrne tema se nad njimi.

Vseokoli plazi se po prstih
kot v puščavi lev okrog šotorov …
Osinela ustna šepetajo:
»Dajte sonca, dajte nam življenja!«
Tiha nada zatrepeče v srcih …
»O grehota!« sikne vest pijana …
In glavé se sklonijo v kesanju
in roké se sklenejo k molitvi …

Jaz pa zbežal sem iz te trohnobe,
moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane,
moje barke plavajo v brezbrežnost,
k mojim ciljem … Ah, vi moji cilji,
kak bleščite v daljni se krasoti …