O. Ž.

Moje barke

Moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane,
moje barke plavajo v brezbrežnost …

Ah, vi cilji, moji zlati cilji,
kak bleščite v daljni se samoti!
K vam ne vodi cesta uglajena,
k vam ne hodi romarjev krdelo –
vi ste daleč proč od tega ljudstva.
Le po megli tavajoče duše
v hipih svetih so vas zaslutile,
v hipih svetih, ko skrivnosti večne
v bajnem svitu se odpró očesu …

Ah, vi cilji, moji zlati cilji,
kak bleščite v daljni se krasoti!

Sezidáli gotsko katedralo,
pod oboke mrzel mrak zaprli
pa prižgali lučko so bolehno –
večna luč jo zovejo kristjani.
V polumraku sanjajoča bitja
drgetajo, plašno zroč krog sebe,
da ne ugasne večna luč nad njimi,
da ne zgrne tema se nad njimi.

Vseokoli plazi se po prstih
kot v puščavi lev okrog šotorov …
Osinela ustna šepetajo:
»Dajte sonca, dajte nam življenja!«
Tiha nada zatrepeče v srcih …
»O grehota!« sikne vest pijana …
In glavé se sklonijo v kesanju
in roké se sklenejo k molitvi …

Jaz pa zbežal sem iz te trohnobe,
moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane,
moje barke plavajo v brezbrežnost,
k mojim ciljem … Ah, vi moji cilji,
kak bleščite v daljni se krasoti …